Slovensko podjetje, Hidria Perles, zelo uspešno v Ekvadorju

Gorenjski glas, ponedeljek, 27. oktober 2008 Avtor: Marko Jenšterle

"V Ekvadorju smo vodilni na trgu"

Ladislao Medvedšek se je leta 1952 rodil v Limi, perujskem glavnem mestu. Kraj rojstva je tudi kasneje zaznamoval njegovo delo, saj je živel med Slovenijo in Latinsko Ameriko, danes pa je v Ekvadorju generalni direktor podjetja Hidria Perles Ecuador S. A., najpomembnejše južnoameriške izpostave kranjskega podjetja Hidria Perles, d. o. o. Z njim smo se pogovarjali v omenjeni tovarni, ki ima sedež v Quitu, prestolnici Ekvadorja.


Gospod Medvedšek, Latinska Amerika je postala že stalnica vašega življenja. Mi lahko za začetek poveste, kako ste bili z njo povezani po rojstvu v Limi?
»Oče je bil nekoč predstavnik Intertrada in je delal tudi v Argentini in Kolumbiji. Rodil sem se v Peruju, ekvadorski Quito pa mi je že četrto glavno južnoameriško mesto, v katerem sem več kot dve leti. V Limi sem živel deset let, dve leti sem študiral v kolumbijski Bogoti in devet let delal v venezuelskem Caracasu. Prve tri razrede osnovne šole sem naredil v Peruju, v Žireh na Gorenjskem sem hodil v četrti razred osemletke, nato sem se šolal v Ljubljani do prvega letnika gimnazije in maturiral v Bogoti. Nato sem se spet vrnil v Slovenijo in študiral v Ljubljani.«

Zdaj ste generalni direktor podjetja Hidria Perles Ecuador S. A., pred tem pa ste v Latinski Ameriki zastopali druga naša podjetja …
»Z Latinsko Ameriko sem delal tudi, ko sem bil zaposlen v Sloveniji. Za to območje sem bil zadolžen v Slovenijalesu, v Latinsko Ameriko pa sem recimo pripeljal Krko. V Caracasu sem bil devet let predstavnik Slovenijalesa za celotno Latinsko Ameriko. Po vrnitvi sem vodil podjetje Slovenijales SMP, kjer smo se ukvarjali z mednarodnimi posredovanji.«

Vaše sedanje podjetje je praktično edino slovensko podjetje iz časov Jugoslavije, ki je preživelo v Latinski Ameriki.
»Nekoč je bil tu pomemben Intertrade, ki je delal v Kolumbiji in Argentini. Potem smo imeli razne predstavnike v Venezueli. Kranjska Iskra je v Latinski Ameriki začela delati že zelo zgodaj. V sedanjem podjetju Hidria Perles Ecuador je na dveh lokacijah zaposlenih 45 ljudi. Od tega jih 38 dela v Quitu, drugi so v Guayaquilu, ki je drugo največje ekvadorsko mesto. Kot njen direktor sem koordiniral tudi delo podjetja v Peruju. V Limi imamo od sedem do devet ljudi, ker se število stalno spreminja. To podjetje je tudi najmlajše, saj smo ga ustanovili leta 2004. Kolumbijsko pa ima okoli petnajst zaposlenih. Moja naloga je tudi skrb za izvoz po tukajšnjih državah. V kratkem bomo tudi v Kolumbijo začeli izvažati od tu, saj smo že dobili potrebne certifikate. V Ekvadorju smo namreč vodilni na trgu. Praktično je to edina država, kjer smo med vso konkurenco, kamor štejemo predvsem podjetji Bosch in DeWalt, vodilni ravno mi. Ljudje nas dobro poznajo, prav tako kakovost našega orodja. To pomeni, da se kaj več niti ne da narediti. Lahko predvsem vzdržujemo stanje, hkrati pa je treba najti še kakšno drugo tržišče.«

»Ljudje v Ekvadorju so pridni in delavni, njihova kultura pa se precej razlikuje od naše. Zadev včasih ne jemljejo tako resno kot mi. Vedno se strinjajo s teboj in ti obljubljajo, da bodo nekaj naredili, potem pa ne storijo nič. Tega se je treba navaditi, zato je največ dela ravno v stalnem ponavljanju zahtev.«

Taksist, ki me je peljal k vam, je dobro poznal vašo blagovno znamko in je bil poln hvale na račun kakovosti.
»Tega se dobro zavedamo tudi mi, zato zanjo še posebej skrbimo. S prodajo električnih strojev na dan zaslužimo od 15 do 25 tisoč dolarjev, včasih tudi do 40 tisoč dolarjev. Na leto prodamo za približno pet milijonov dolarjev električnih strojev, ki jih naredimo v naši tovarni. Zaradi statusa lokalnega proizvajalca lahko po sporazumu ALADI brez carine izvažamo tudi v Kolumbijo in Venezuelo. Pričakujemo, da bo takšnega izvoza še več, saj se tudi Ekvador in Mehika že pogovarjata o sprostitvi trgovine. Na sporazum ALADI se sicer ne moremo preveč zanašati, ker enkrat deluje in drugič ne, zato je ves čas treba iskati nove trge in partnerje. Ravno pred dnevi sem se vrnil s sejma v mehiški Guadalajari. Tja sem šel, da bi navezal stike z drugimi območji Latinske Amerike, potem pa se je na sejmu pokazalo, da največji interes obstaja ravno v Mehiki, ki bi bila za nas zelo pomembna, zato smo se ji začeli posebej posvečati.«

Eden od pomembnih trgov naj bi bila tudi Kuba. Danes je precej razrušena, vendar bo po spremembi sistema moralo priti do obnove.
»Res je. Tam že imamo zelo delovnega lokalnega zastopnika in zanj že pripravljamo kontejner naših izdelkov. Kupujejo naše najmodernejše orodje. Kuba je zdaj res obubožana, ampak v prihodnosti bo tja prišel ameriški kapital, predvsem tisti, ki ga imajo njihovi zdomci. Pri Kubi bo nekoč zelo pomembno, kdo je v teh časih že tam. Tisti, ki s Kubanci sodeluje že zdaj, bo s svojimi izdelki tudi kasneje zavladal v njihovih izložbah, ki so danes sicer še prazne, saj v državi vlada veliko pomanjkanje. Na tem področju imamo pomembne izkušnje, ker vemo, kako je bilo nekoč pri nas. Vsak trg je treba spoštovati in Kuba ni zanemarljivo območje. Nanj ne pride vsak. Na jugu Južne Amerike so sicer tudi pomembni trgi. Na primer v Čilu, kjer pa so se vsi naši glavni konkurenti skorajda stepli med seboj in morajo zato prodajati po zelo nizkih cenah. V našem poslu je s cenami tako kot v avtomobilizmu. Oblikujejo se glede na regijo, državo. Če bi hoteli priti zraven v Čilu, bi morali ogromno denarja vložiti v propagando, da bi se z nami sploh začeli ukvarjati. Lani smo tam že imeli stranko, ki jo je zanimala prodaja naših izdelkov, vendar je od nas najprej hotela, da v reklamo vložimo tri milijone dolarjev.«

Z Latinsko Ameriko imate bogate izkušnje. Kakšen je način dela v teh državah?
»Ljudje tukaj so pridni in delavni, njihova kultura pa se precej razlikuje od naše. Zadev včasih ne jemljejo tako resno kot mi in to je treba upoštevati. Vedno se strinjajo s teboj in ti obljubljajo, da bodo nekaj naredili, potem pa ne storijo nič. Tega se je treba navaditi, zato je največ dela ravno v stalnem ponavljanju zahtev in potiskanju stvari naprej. Ločiti je treba tudi med tem, kdaj ti nekdo reče »ja« samo zato, da se te znebi in kdaj bo stvar tudi res naredil. To ni enostavno.«

Z ostrino in kakšno diktaturo se verjetno sploh ne da …
»Ne. Lotiti se jih je treba na nek zabaven, neobremenjen način. Tako rekoč malo jih moraš »prinesti naokrog«. Diktatura bi samo poslabšala zadeve. V takih primerih zgubijo motivacijo in ne delajo več. Če hočeš tukaj vladati s palico, ne boš veliko dosegel. V Ekvadorju sem že skoraj dve leti. Prišel sem ravno v časih, ko je nastopil njihov nov predsednik, ki se nagiba k levici in je zaveznik venezuelskega Huga Chaveza ter bolivijskega Eva Moralesa. Ekonomska situacija je popolnoma drugačna od tiste pred dvema letoma, da o svetovni, ki se tukaj prav tako pozna, sploh ne govorim. Te zadeve se čutijo v zraku, ampak mi smo ob vsem tem uspeli povečati prodajo.«

»Nekaj naših delavcev je bilo že v Kranju, tja jih pošiljamo predvsem zato, da spoznajo novosti v proizvodnji. Pot v Evropo jim ogromno pomeni in so nato na tak obisk zelo ponosni.«

Kako pa na vaše delo vplivajo politične spremembe v Ekvadorju?
»Predvsem v tem, da ni lokalnih naložb. Stroji so praktično investicijska zadeva. Pri intenzivni gradnji je potreba po teh strojih večja. Investicij pa zdaj skorajda ni in težko je reči, kaj bo prinesla prihodnost. Oblast je poleg tega precej skeptična do tujine in njenega kapitala.«

O tem so mi govorili tudi v vodstvu mednarodnega gledališkega festivala, kjer je letos opazen primanjkljaj nekdaj bogatih sponzorskih sredstev.
»Zdaj nihče noče vlagati. Dogaja se celo to, da niti lokalna podjetja v investicije ne vlagajo lokalnega kapitala, tako kot recimo v Peruju, kjer so za ekonomske zadeve bolj odprti in je več transferja kapitala. V Ekvadorju pa kapital zdaj predstavlja strah. Ampak tisti, ki je že tu, mora vztrajati in vzdržati. Tako je bilo vedno. Naša tovarna je bila ustanovljena leta 1975 in bo torej čez dve leti praznovala 35-letnico delovanja.«

V tem času ste morali v Ekvadorju doživeti že marsikaj in torej tudi najnovejše politične spremembe niso neko presenečenje.
»Vse smo že doživeli. Šest zaposlenih je pri nas že trideset let in lahko pričajo o še hujših časih. Doživeli smo vojsko in vojaške hunte, ljudje so bili tudi že brez plač, a so vztrajali. Res pa je, da je bilo podjetje konec prejšnjega stoletja v velikih težavah, saj je bila na oblasti vojska, izgubljali pa smo trg. Po letu 2001 pa je znova začelo rasti. Ne govorim o velikih vrednostih, ampak na vsak način so prišli boljši časi. Predvsem pa ne smemo pozabiti na pomembno vrednost naše blagovne znamke, ki je poznana, pa naj gre za Hidrio Perles ali za nekdanjo Iskro. To bi bilo pa res škoda zavreči. Mi delamo dolgoročno in za Hidrio Perles v Kranju je podjetje v Ekvadorju glavna postojanka za Latinsko Ameriko.«

Pa se problemi v Kranju kaj poznajo tudi v Ekvadorju?
»Kaj dosti niti ne. Kolikor mi je znano, so tam tudi izgubljali trge in imeli določene težave, ampak mi hujših posledic nismo čutili. Konkuriramo namreč z Boschem, Makito in DeWaltom, ki v glavnem proizvajajo na Kitajskem. Se pravi, da v bistvu konkuriramo s kitajskimi izdelki. Tu pa je naša pomembna prednost v »evropski« kakovosti.«

Nekateri vaši delavci so celo obiskali Kranj. Kaj si oni mislijo o našem mestu in Sloveniji?
»Nekaj ljudi je res že bilo v Kranju. Med njimi Ramiro Amores, naš šef proizvodnje, ki je že trideset let v tovarni. Pred kratkim je kranjsko podjetje obiskal tudi naš prodajalec Miguel Angel Bedon, ki se je vrnil navdušen nad našo deželo. V Kranj jih pošiljamo predvsem zato, da spoznajo novosti v proizvodnji. Običajno jih pošljemo za kakšen mesec, lani pa smo organizirali tudi posebno izobraževanje za prodajalce. V Slovenijo smo poslali najboljše prodajalce iz Peruja, Ekvadorja in Kolumbije, ob njih pa smo iz vsake od teh držav povabili še najboljšega kupca. Šli so za en teden in v tem času smo jim pripravili zelo intenziven izobraževalni program, v katerem so zvedeli, kaj se dogaja na trgu. Bivali so v Kranju, ob koncu tedna pa so obiskali tudi slovensko obalo.«

Takšni obiski so verjetno velika stimulacija?
»Pot v Evropo jim ogromno pomeni in so nato na tak obisk zelo ponosni, saj si večina tukajšnjega prebivalstva tega ne more privoščiti. Naši delavci so izobraženi ljudje, ki jih zanimajo številne stvari. Poskrbeli smo, da so s podjetjem povezani tudi na druge načine, ne samo z rednim delom. Na delo jih vozi naš redni avtobus, pogosto jim organiziramo tudi družabno življenje. Zadovoljni delavci se nato poznajo tudi v kakovosti naših izdelkov.«

Going green to the Galapagos (članek v The Baltimore Sun, 14.12.2008)

Going green to the Galapagos

Today's tourists can make choices that will reduce their impact on the famed islands
By Lester A. Picker Special to The Baltimore Sun
December 14, 2008


"Magical is the most overused word when writing about the Galapagos, those magical islands off the coast of Ecuador. Oops! Sorry, but there really is something about these islands that gets under your skin. One visit and you're hooked. Two visits morph you into a passionate advocate. On my last visit, I tried to figure out just what is so alluring about the Galapagos. Compared with the lush majesty of the Hawaiian Islands, they rank a distant second. They don't boast four-diamond restaurants or five-star hotels, and there is not a shopping mega-mall or multiplex anywhere.What does make them so special is that they are situated directly on the Pacific equator. Deep-ocean currents well up all around them, bringing tons of nutrients to support plankton, fish, sea lions, humpback whales, sea birds and iguanas. Unfortunately, the very wildlife that makes the Galapagos so attractive may be its undoing. Today, more than 148,000 visitors flock to the islands yearly, more than double the number that visited in 2000.This influx of tourists has been responsible for a corresponding spike in residents, both legal and illegal, who cater to the tourist trade. The environmental stresses associated with that level of human activity - think housing, roads, pollution - have brought this fragile ecosystem to imminent crisis, with UNESCO recently adding the archipelago to its endangered list.
When locally owned and run boats handled all tourism, there were fewer problems. But the advent of mega-ships, each unloading hundreds of tourists at a time, exacerbated the environmental damage. A side effect of the overpopulation is that marine stocks are being overfished, prompting restrictive government regulations. In January, 53 sea lions were slaughtered. Suspicion for the act has fallen on local fishermen upset with those new measures.Concerns over the fate of the Galapagos have prompted the tourism industry to band with Galapagos National Park administrators and scientists to develop sustainable eco-tourism standards. It is now possible to be an eco-conscious Galapagos tourist.First, and most important, choose a locally owned and operated smaller boat, one that holds 10 to 30 tourists, with 20 being the ideal number. Such boats have far less impact on the environment and can place you on island locations that the larger ships cannot access.

Probably the oldest company serving the Galapagos is the venerable Metropolitan Touring ( http://www.metropolitan-touring.com/). Metropolitan operates a huge recycling center that converts all of its plastic waste to pavers that are used in street construction in Puerto Aroyo, the main port of the Galapagos. It also recycles paper and donates money for environmental conservation through its private foundation.Probably the most eco-conscious tour company is locally owned and-operated Ecoventura (ecoventura.com), which operates a fleet of three boats that each accommodates 20 people. The accommodations are rustic, and the food, while good and plentiful, is not gourmet. But the guides are terrific, and you will always be in an excursion group of no more than 10, which in itself minimizes the effect on wildlife.Ecoventura has been cited repeatedly for its forward-thinking environmental agenda that includes a 10-point program to reduce the impact of its tours. The company recently entered into a partnership with the World Wildlife Fund that places it on the forefront of environmental stewardship.Ecological concerns about the Galapagos, coupled with more stringent protective regulations, make it incumbent on tourists to be sure they get what they expect during their visit. For example, as of 2008 the number of tour boats has been capped at 85 as of this year. But certain islands or sites are available only to boats carrying 20 or fewer passengers. In addition, there are regulations pending that may limit each tour boat to a prescribed two-week rotation, so that environmental impact can be closely monitored.And remember, because the number of boats are capped, so are the number of visitors. Reservations are often made a year or more in advance.The best advice I can offer is that you read up on the Galapagos, make a wildlife wish list and then correspond with your operator to be sure you will see the animals you want to see before putting down a deposit. You will never get closer to exotic wildlife than you will in the Galapagos. However, you are not allowed to touch any of the wildlife there. By abiding by tour restrictions, you will reduce stress on the wildlife and the transmission of disease to animals.Because the Galapagos archipelago is a living laboratory, regulations change, although usually with some warning. For example, Fernandina Island is currently off limits to snorkeling because of the stresses that activity placed on sea turtles and other wildlife. Parts of Isabella Island are off limits until a problem with non-native goats is solved and endemic plants recover. That might take several years.There is one non-ecological issue that travelers to the Galapagos should be aware of. Recently, tour operators have become increasingly concerned about liability issues.As a result, some are requiring tourists to sign what could only be considered onerous release forms. The maddening thing is that these are not mailed in advance. The first you will see of them is when you land in the Galapagos, just minutes before boarding your boat. I have seen some pretty irate tourists facing a dreadfulchoice of signing or going home. My recommendation is that you demand to see any releases before putting down your deposit.Once you visit the Galapagos, you will understand why I say that any hassles you might have had getting there will fade quickly into the background. You'll carry the pungent smell of sea lions in your memory bank for a lifetime. Ditto, the sights of a baby albatross spreading its wings or hundreds of marine iguanas basking in the sun, or the sounds and sights of thousands of frigate birds nesting.Oh, and did I say that these islands are just magical?
5 things to know before you go
The Galapagos archipelago consist of 19 islands, directly on the equator. It is some 650 miles off the coast of Ecuador, and covers an area of nearly 20,000 square miles of ocean.
A dollar is a dollar Ecuador uses the American dollar as its currency, making it an easy travel country for Americans. And, speaking of currency (sort of), Ecuador uses standard 110-volt current, the same as the U.S.
Mask yourself Be aware that every plane is sprayed inside with 2% D-Phenothrin (an insecticide) before arriving in the Galapagos. That's good for the Galapagos wildlife, not so good for you. Bring along a bandanna, disposable breathing mask or breathing filter to wear when spraying begins.
Plan a side trip Most Galapagos tour companies will arrange side trips to Ecuador's Amazon and Otavalo highlands regions. Take advantage of these once-in-a-lifetime experiences. I would recommend Sacha Lodge in the Amazon ( http://www.sachalodge.com/). For an over-the-top, upscale, but moderately priced, experience in the Otavalo region, which is attractive to shoppers as well as hikers, try the five-star La Mirage Garden Hotel & Spa, a Relais & Chateaux property in Cotacachi-Imbabura ( http://www.mirage.com.ec/).
Bring a good camera and at least twice as many memory cards as you think you will use.
Go snorkeling. Even if you are a timid swimmer, this opportunity is not to be missed. Sea lions dart around you, sea turtles glide effortlessly below you, and marine iguanas will swim right by you en route to their seaweed grazing beds down deep. And that's in addition to schools of colorful fish and corals. Magical, really. "

Ekvador in Galapagos na zemljevidu

Priprave na potovanje

Ideja za potovanje v Ekvador in na Galapagos je padla nekega dne ob prebiranju članka na temo potrebe po dodatni okoljski zaščiti naravnega bogastva Galapagosa, zaradi česar bi se naj letne kvote možnih obiskov v prihodnje drastično zmanjšale. Morda bo kdo dejal, da je to bolj slab razlog za potovanje, vendar sem imela Galapagos v mislih že, odkar sem zanj prvič slišala v osnovni šoli, ko smo obravnavali naravoslovca Darwina in njegovo teorijo razvoja vrst. No, in sem si rekla, treba je iti sedaj, ko je to še možno.

Letalsko karto za let na relaciji Graz-Frankfurt-Miami-Quito in nazaj sem si kupila že v mesecu marcu 08, in zanjo odstela nekaj manj kot 900€.

Moj itinerary je naslednji: 8 dni intenzine španščine v priznani YanaPuma Spanish School v Quitu, nato obisk Otavala, sledi 2 dni Cuence, zatem 8 dni Galapagosa in po povratku v Quito naslednji dan povratek domov.