Charles DARWIN - 200 let od njegovega rojstva

Leto 2009 - 200 letnica rojstva Charlesa Roberta Darwina, očeta evolucijske teorije

V sliki ....

.... se nekaj slik z Galapagosa,
in iz Cuence
ter s "Sredine Zemlje" (La Mitad del Mundo).

Takole pa izgleda, kadar deluje vulkan Sierra Negra na otoku Isla Isabela (nazadnje v oktobru 2005)...

Spet sem doma!

Sinoči okoli 20h sem prispela domov po dolgi in z življenjskimi pripetljaji polni poti. Odhod iz hostla sem imela ob 05h zjutraj, ker sem računala na to, da moram biti vsaj 2h pred boardingom na letališču. Vrsta za check-in pri American Airlines še niti ni bila dolga, zato sem pričakovala, da bom kmalu na vrsti. A sem sem uštela. Pred mano je v vrsti čakalo okoli 10 ljudi, vendar sem čakala celo 1h30, da sem bila na vrsti tudi jaz. Kaj taksnega se mi je zgodilo prvic. Ko je bilo pred predvidenim letom letala le se 40 minut, so objavili zamudo poleta, in sicer namesto ob 07h45 je bil nov cas leta ob 10h57. Tako je bilo casa na pretek, celo prevec. In v tem "prevec casa" smo vsi cakajoci v prostoru pred Gatom A3 bili prica zivljenjski preizkusnji, ko je starejsi gospod, ki bi sicer moral leteti z nasim letalom, dozivel srcni infarkt. Potniki zdravniki so mu takoj priskocili na pomoc, ga ozivljali, vendar po skoraj pol ure pomoci se vedno ni kazal znakov zivljenja. Po tistem so nas premestili v drugo cakalnico, tako da nismo videli, kaj se je z njim zgodilo kasneje. Po moje je to bilo njegovo zadnje potovanje, tako ali drugace.

Iz Quita v Miami smo tako prispeli okoli 14h30. Sledil je zopet najbolj mucen postopek izmed vseh na celotni poti. Po vseh izpolnjenih obrazcih, dolgem cakanju v vrstah pred vsemi postopki, po ponovnem skeniranju prstnih odtisov in slikanju, je zopet sledil postopek z obveznim sezuvajem cevljev (po dolgi in naporni poti po navadi ravno ne disijo), praznjenjem vseh zepov in slacenjem zgornjih plasti oblacil. Americani so edini tudi v tem, da ti odvzamejo steklenico z vodo, kar se ni zgodilo nikjer drugje.

Na poti iz Miamija v Duesseldorf sledi po dveh urah leta nov zivljenjski dogodek. Nenadoma smo po zvocniku slisali, naj stevardesa nudi pomoc nekomu izmed potnikov na njenem podrocju. Sledila ja druga stevardesa, ki je hitela s kisikovo bombo na pomoc. Kmalu zatem so po zvocniku prosili, ce je kdo od potnikov zdravnik, naj priskoci na pomoc. Pol ure kasneje je sledila odlocitev - potnik mora nujno v bolnišnico, zato se bomo vrnili v ZDA, v Boston. Kasneje so odlocitev spremenili, saj so dobili dovoljenje za pristanek v Halifaxu, v Kanadi, ki je bil le nekoliko blizje, kot Boston, glede na to, da smo se v tistem casu leta ze blizali sredini Atlantskega oceana. V Halifaxu je zdravnisko osebje prevzelo potnika, mi pa smo pocakali na ponovno polnjenje letala z gorivom in dovoljenje za vzlet.

V Duesseldorf smo prispeli z 2h30 zamude. Veliko potnikov, med njimi tudi jaz, smo zamudili svoje predvidene nadaljnje lete. Sledilo je posvetovanje vsakega med nami z osebjem v Transfer Centru in ponovni check-in za spremenjene nadaljnje lete. Moj nadaljni let je tako sledil v Frankfurt, namesto v Muenchen, in od tam v Graz, kamor sem prispela ob 18h25 po nasem casu. Sledilo je veselo snidenje z mojimi, ta mlajsim bratom, sestro in svakom. Od srca sem se jih razveselila. Kako lepo se je zopet srecati z domacimi!

Danes sem se zbudila ob 11h55, po 15-ih urah spanja. To pa je bil zalogaj spanja! Pred odhodom na kosilo k sestri me je cakalo se kidanje snega, za katerega sem porabila celi dve uri. Kar naporno po treh tednih dopusta, hehe. Ampak tudi to je super. Vazno je le to, da sem spet doma! Doma je zelo lepo...

V naslednjih dneh bom uredila vse slike in jih nekaj objavila tudi na tem blogu. Seveda pa moram izpolniti tudi obljubo, da bom mojim kolegom sopotnikom, ki sem jih spoznala na poti, poslala naše skupne slike. Tudi teh je kar nekaj.

Tako, sedaj pa veselo na delo. Jutri grem spet v službo, česar se tudi že zelo veselim. :)

19. dan - 29.01.: QUITO

... in napocil je moj zadnji dan tega potovanja. Vceraj popoldne sem prispela v Quito po skoraj 10-ih urah potovanja z otoka Isla Isabela preko Santa Cruza, od koder so nas prepeljali na letalisce na otoku Baltra, ki ga od otoka Santa Cruz loci le ozek kanal. Leteli smo preko Guayaquila, kjer smo imeli pol urni postanek in prispeli v Quito okoli pete ure popoldne. Sprememba z 0 m nmv na 2850 metrov mi povzroca rahle tezave, poleg tezjega dihanja me je ponoci tudi kar precej zeblo, saj je bilo ponoci tu le 10 st C. To je dobra priprava na vrnitev v mojo dezelo, kjer me cakata sneg in mraz. Pa zame veliko veliko pomembnejsega, vrednejsega in boljsega tudi :)

Danes je tako bil moj dan se za tokratno zadnje potepanje po Quitu. Izkoristila sem ga tako, da sem sla na "Sredino sveta", po tukajsnje "La Mitad del Mundo". Z avtobusom traja pot iz centra mesta do tja okoli ene ure. No, in obcutek je res poseben, ko z eno nogo stojis na severni in z drugo na juzni polobli, torej natanko na 0,00 st. Zakaj je ravno tu taksna posebnost tega, da stojis ravno na ekvatorju? Zato, ker povsod drugod na nasi Zemljici tece ekvatorialna linija izven naseljenih podrocij. Tukaj je torej edino podrocje, kjer ekvator seka naselbino. Od tod je tudi dezela Ekvador dobila svoje ime.

Zadnji opravki so me vodili po manjsih nakupih v centru, na trgu domace obrti. In za posladek dneva je sledil se obvezni naravni sok iz guanabane in sladica iz ekvadorske cokolade. Njami;)

Jutri zgodaj zjutraj tako odhajam domov. Kljub lepemu in dozivetij polnemu dopustu sedaj res ze komaj cakam, da pridem domov.

Povsod je lepo, a doma je najlepse! To velja tudi zame.

16. - 18. dan - 26. - 28.01.: GALAPAGOS: ISLA ISABELA

Otok Isla Isabela je tisti otok na Galapagosu, ki nosi obliko morskega konjicka. Na njem zivi okoli 3000 ljudi, nastal je s pomocjo sestih vulkanov, od katerih so trije se vedno obcasno aktivni. Med najbolj znane vulkane na tem otoku zagotovo sodi vulkan Sierra Negra, katerega krater v premeru meri skoraj 10km in je drugi najvecji krater na svetu. Nazadnje je bil aktiven v oktobru 2005. Delovanje tega vulkana za okolico ni nevarno, zato je za domacine pravi praznik, kadar je ta vulkan aktiven, saj je zaradi zarece lave ozjemno lep, se prav posebej ponoci.

No, in okoli tega ter se nekaterih manjsih kraterjev nas je pot vodila vceraj. V skupini smo bile poleg vodica le tri Evropejke, dve Nemki in jaz. Bilo je enkratno, saj so manjse skupine dosti bolj fleksibilne in dogovori glede poti lazje stecejo. Ob pogledu na cudovite barve, ki jih je za seboj pustila narava, resnicno dobis obcutek, da si proti njej tako majhen, pravzaprav nemocen, narava pa tako vsemogocna. In verjetno je prav tako.

Isla Isabela je za turiste postala odprta sele pred petimi leti, zato je narava tega otoka izjemno lepo ohranjena. Na otoku smo videli tudi flaminge, pelikane, iguane, morske pse in pingvine.

Zal pa se turisti pogosto ne znajo pravilno vesti v tem neokrnjenem okolju. Tako se je prejsnji teden tukaj zgodilo, da je morski pes napadel enega od surferjev. Na sreco so mu uspeli resiti nogo. Posledicno smo se ostali bali snorkljanja, saj je obstajala velika verjetnost, da bo morski pes znova napadel. Tako sem ostala tudi jaz "brez plavanja z morskimi psi". Kljub temu sem dozivela polno pristnih in nepozabnih stikov z naravo in verjetno bo trajalo se kar nekaj casa, da bom v moji glavi strnila vse te cudovite vtise.

Nekaj mojih slik z Galapagosa

Za pokusino je tukaj na voljo nekaj mojih slik z Galapagosa :)

13. - 15. dan - 23. - 25.01.: GALAPAGOS: SANTA CRUZ

Po dveh dnevih na otoku San Cristobal pot nadaljujem na otoku Santa Cruz, na katerem zivi okoli 50.000 prebivalcev in je hkrati center Nacionalnega parka. Tu se namrec nahaja Charles Darwin Station. Najprej nas vodic popelje v predstavitveno dvorano parka, kjer se seznanimo z zgodovino in pomembnim prispevkom Charlesa Roberta Darwina k teoriji razvoja vrst. Darwin je svoje delo tu pricel leta 1835. V nadaljevanju si ogledamo vzgojo mladih zelv, ki poteka tako, da predstavniki parka na otokih poiscejo jame, kamor zelve zakopljejo svoja jajca, jih prinesejo v gojitveni center in jih imajo tukaj tako dolgo, dokler niso same sposobne preziveti v naravi. Velik sovraznik zelv v danasnjih dneh je namrec velika kolicina psov na otokih, v preteklosti pa so bili pirati tisti, ki so jih iztrebljali. V tem centru najdemo tudi edinega predstavnika ene od vrst zelv, ki so ga poimenovali Lonesome George in mu dodelili dve druzici iz druge vrste, ce mu bo le uspelo zapustiti kaksnega potomca. Star je namrec okoli 80 let.

Sledi ogled v naravi zivecih zelv, kar je res enkratno dozivetje. Njihove velike glave spominjajo na E.T. vesoljcka in se prijazno smehljajo (vsaj meni se je tako zdelo).

Naslednji dan se Americana poslovita in gresta na Isabelo, jaz pa se pridruzim skupini Nemcev in Svicarjev na poti na otok Islas Plaza. Otok je prav poseben zaradi pisanih barv nizkega rastja, velikih pisanih iguan in mnozice mladih morskih levov, ki se razposajeno igrajo v vodi in na kopnem. Sledi snorkljanje in dan je zakljucen.

Danes sem sla na otok Floreana, ki je prav tako nekaj posebnega. Na ta otok so umetno pripeljali zelve, saj so jih pirati v preteklosti popolnoma iztrebili. So pa te zelve prav razigrane. Ena mi je hotela pojesti mojo zeleno jakno. Baje imajo rade vse, kar je svetlo zelenega in oranznega. Zal tega prej nisem vedela, sicer je ne bi oblekla.

Na Floreani zivi tudi posebna vrsta iguan, ki so v casu parjenja dodatno obarvane z rdeckasto-roza barvo. In cas parjenja je ravno sedaj, zato so slike le teh izjemno barvite. Boste kmalu videli.

Na poti nazaj proti otoku Santa Cruz smo se ustavili na dveh mestih za snorkljanje in si ogledali goro, kjer gnezdi mnozica razlicnih pticev, med njimi tudi Blue Footed Booby.

Jutri grem na Isla Isabela, kjer me baje caka marsikaj nepozabnega. Bom porocala tudi o tem.