Sinoči okoli 20h sem prispela domov po dolgi in z življenjskimi pripetljaji polni poti. Odhod iz hostla sem imela ob 05h zjutraj, ker sem računala na to, da moram biti vsaj 2h pred boardingom na letališču. Vrsta za check-in pri American Airlines še niti ni bila dolga, zato sem pričakovala, da bom kmalu na vrsti. A sem sem uštela. Pred mano je v vrsti čakalo okoli 10 ljudi, vendar sem čakala celo 1h30, da sem bila na vrsti tudi jaz. Kaj taksnega se mi je zgodilo prvic. Ko je bilo pred predvidenim letom letala le se 40 minut, so objavili zamudo poleta, in sicer namesto ob 07h45 je bil nov cas leta ob 10h57. Tako je bilo casa na pretek, celo prevec. In v tem "prevec casa" smo vsi cakajoci v prostoru pred Gatom A3 bili prica zivljenjski preizkusnji, ko je starejsi gospod, ki bi sicer moral leteti z nasim letalom, dozivel srcni infarkt. Potniki zdravniki so mu takoj priskocili na pomoc, ga ozivljali, vendar po skoraj pol ure pomoci se vedno ni kazal znakov zivljenja. Po tistem so nas premestili v drugo cakalnico, tako da nismo videli, kaj se je z njim zgodilo kasneje. Po moje je to bilo njegovo zadnje potovanje, tako ali drugace.
Iz Quita v Miami smo tako prispeli okoli 14h30. Sledil je zopet najbolj mucen postopek izmed vseh na celotni poti. Po vseh izpolnjenih obrazcih, dolgem cakanju v vrstah pred vsemi postopki, po ponovnem skeniranju prstnih odtisov in slikanju, je zopet sledil postopek z obveznim sezuvajem cevljev (po dolgi in naporni poti po navadi ravno ne disijo), praznjenjem vseh zepov in slacenjem zgornjih plasti oblacil. Americani so edini tudi v tem, da ti odvzamejo steklenico z vodo, kar se ni zgodilo nikjer drugje.
Na poti iz Miamija v Duesseldorf sledi po dveh urah leta nov zivljenjski dogodek. Nenadoma smo po zvocniku slisali, naj stevardesa nudi pomoc nekomu izmed potnikov na njenem podrocju. Sledila ja druga stevardesa, ki je hitela s kisikovo bombo na pomoc. Kmalu zatem so po zvocniku prosili, ce je kdo od potnikov zdravnik, naj priskoci na pomoc. Pol ure kasneje je sledila odlocitev - potnik mora nujno v bolnišnico, zato se bomo vrnili v ZDA, v Boston. Kasneje so odlocitev spremenili, saj so dobili dovoljenje za pristanek v Halifaxu, v Kanadi, ki je bil le nekoliko blizje, kot Boston, glede na to, da smo se v tistem casu leta ze blizali sredini Atlantskega oceana. V Halifaxu je zdravnisko osebje prevzelo potnika, mi pa smo pocakali na ponovno polnjenje letala z gorivom in dovoljenje za vzlet.
V Duesseldorf smo prispeli z 2h30 zamude. Veliko potnikov, med njimi tudi jaz, smo zamudili svoje predvidene nadaljnje lete. Sledilo je posvetovanje vsakega med nami z osebjem v Transfer Centru in ponovni check-in za spremenjene nadaljnje lete. Moj nadaljni let je tako sledil v Frankfurt, namesto v Muenchen, in od tam v Graz, kamor sem prispela ob 18h25 po nasem casu. Sledilo je veselo snidenje z mojimi, ta mlajsim bratom, sestro in svakom. Od srca sem se jih razveselila. Kako lepo se je zopet srecati z domacimi!
Danes sem se zbudila ob 11h55, po 15-ih urah spanja. To pa je bil zalogaj spanja! Pred odhodom na kosilo k sestri me je cakalo se kidanje snega, za katerega sem porabila celi dve uri. Kar naporno po treh tednih dopusta, hehe. Ampak tudi to je super. Vazno je le to, da sem spet doma! Doma je zelo lepo...
V naslednjih dneh bom uredila vse slike in jih nekaj objavila tudi na tem blogu. Seveda pa moram izpolniti tudi obljubo, da bom mojim kolegom sopotnikom, ki sem jih spoznala na poti, poslala naše skupne slike. Tudi teh je kar nekaj.
Tako, sedaj pa veselo na delo. Jutri grem spet v službo, česar se tudi že zelo veselim. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar