Za prvi dan spoznavanja Ekvadorja izberem Centro Historico v Quitu, glavnem mestu Ekvadorja. Mesto steje 1,8 milijona prebivalcev, lezi na nmv 2850m in je razdeljeno na tri dele: osrednji del je stari, zgodovinski del, severno lezi bogati del in juzno od centra lezi revnejsi predel.
Izberem torej osrednji, zgodovinski del mesta. Hodim pes, tako imam za opazovanje najvec moznosti. Grem skozi prvi park. Ljudje se zdijo umirjeni. Nekateri sedijo na klopcah, drugi lezijo na tleh, sami ali v paru. Eni jedo, v sedecem polozaju, v krogu na travi in izgledajo kot druzina. Nasmejana, sproscena, povezana. Parcki se ljubkujejo ali pa le ljubece zrejo drug v drugega.
Hodim naprej. Na vsakih nekaj metrov opazim policaja, ki nadzoruje okolico svojega vidnega polja. Kljub temu potisnem roke globlje v zep, da otipam fotoaparat, ki ga nosim skritega pod jakno. Dotaknem se tudi money belta. Dobro.
Prispem do glavnega sredisca, ki ga zaznamuje vec kot 40 cerkva na ozjem podrocju centra.
Vse so si nekoliko podobne, grajene v podobnem stilu, vsaka je seveda posvecena drugemu svetniku. Ker je nedelja, se ljudi, ki zelijo vstopiti v cerkev, kar tare pred vhodom. Odmislim zeljo, da bi si sla pogledat notranjost kaksne od teh cerkva, saj se tezko predstavljam v tisti gneci.
Moj pogled ze ves cas moje hoje po osrednjem delu Quita privablja kip Device Marije na hribu sredi mesta. Ceprav je se zelo oddaljen, se s hitrim korakom odpravim v smer tako poimenovane Panacillo. Bolj kot se blizam kipu, bolj strma je pot in revnejsa je cetrt, po kateri stopam. Opazim, da moram biti se dodatno pazljiva, kam stopam. Obstaja namrec velika moznost, da pohodim kaksen manjsi ali vecji pasji iztrebek. Zacnejo se stopnice. Na sredi njih postojim in pogledam navzdol nad mesto. Sele takrat se mi pricne prikazovati sirjava Quita. Lepo. Ampak pricakujem, da bo obcutek na vrhu se boljsi in lepsi. Na poti opazim druzino, ki pece piscanca kar na ulici, okoli njih so zbrani trije psi. Pomislim, ali bodo vsi skupaj imeli dovolj hrane, ko bodo pojedli tega ubogega piscanca. Nekoliko dalje naletim na gruco otrok, ki pridno vadi nogomet. Sploh se ne cudim, da je ena izmed nogometnih lig poimenovana po Quitu, ce ze taksni malcki tako zelo obvladajo zogo in "dribljanje". No, se par stopnic in ze sem pod samim kipom Marije, ki s svojim pogledam in iztegnjeno roko budno bdi nad mestom in narodom. Kip Marije, ki je visok 41 m, je bil postavljen leta 1892.
Razgled nad mestom je od tu res prekrasen. Nekaj casa namenim uzivanju v pogledu nanj, naredim nekaj fotk, si kupim se eno plastenko vode, nato pa se odpravim navzdol po stopnicah. Svoj korak usmerim proti mogocni baziliki v gotskem slogu, ki se mogocno postavlja na rahli vzpetini. Bolj kot se ji blizam, mogocnejsa je. Nekoliko me spominja na katedralo v nemskem Koelnu.
Ko pridem po parih stopnicah do vhoda, zagledam nad osrednjimi vhodnimi vrati zelo lep kip Papeza Janeza Pavla II, ki je to baziliko obiskal leta 1985. Izgleda zelo mogocno. Napravim se nekaj fotk, nato pa se usmerim nazaj proti hoslu.
Za mano je okoli 20 prehojenih km v tem dnevu. Zvecer kot ubita zaspim.
Izberem torej osrednji, zgodovinski del mesta. Hodim pes, tako imam za opazovanje najvec moznosti. Grem skozi prvi park. Ljudje se zdijo umirjeni. Nekateri sedijo na klopcah, drugi lezijo na tleh, sami ali v paru. Eni jedo, v sedecem polozaju, v krogu na travi in izgledajo kot druzina. Nasmejana, sproscena, povezana. Parcki se ljubkujejo ali pa le ljubece zrejo drug v drugega.
Hodim naprej. Na vsakih nekaj metrov opazim policaja, ki nadzoruje okolico svojega vidnega polja. Kljub temu potisnem roke globlje v zep, da otipam fotoaparat, ki ga nosim skritega pod jakno. Dotaknem se tudi money belta. Dobro.
Prispem do glavnega sredisca, ki ga zaznamuje vec kot 40 cerkva na ozjem podrocju centra.
Vse so si nekoliko podobne, grajene v podobnem stilu, vsaka je seveda posvecena drugemu svetniku. Ker je nedelja, se ljudi, ki zelijo vstopiti v cerkev, kar tare pred vhodom. Odmislim zeljo, da bi si sla pogledat notranjost kaksne od teh cerkva, saj se tezko predstavljam v tisti gneci.
Moj pogled ze ves cas moje hoje po osrednjem delu Quita privablja kip Device Marije na hribu sredi mesta. Ceprav je se zelo oddaljen, se s hitrim korakom odpravim v smer tako poimenovane Panacillo. Bolj kot se blizam kipu, bolj strma je pot in revnejsa je cetrt, po kateri stopam. Opazim, da moram biti se dodatno pazljiva, kam stopam. Obstaja namrec velika moznost, da pohodim kaksen manjsi ali vecji pasji iztrebek. Zacnejo se stopnice. Na sredi njih postojim in pogledam navzdol nad mesto. Sele takrat se mi pricne prikazovati sirjava Quita. Lepo. Ampak pricakujem, da bo obcutek na vrhu se boljsi in lepsi. Na poti opazim druzino, ki pece piscanca kar na ulici, okoli njih so zbrani trije psi. Pomislim, ali bodo vsi skupaj imeli dovolj hrane, ko bodo pojedli tega ubogega piscanca. Nekoliko dalje naletim na gruco otrok, ki pridno vadi nogomet. Sploh se ne cudim, da je ena izmed nogometnih lig poimenovana po Quitu, ce ze taksni malcki tako zelo obvladajo zogo in "dribljanje". No, se par stopnic in ze sem pod samim kipom Marije, ki s svojim pogledam in iztegnjeno roko budno bdi nad mestom in narodom. Kip Marije, ki je visok 41 m, je bil postavljen leta 1892.
Razgled nad mestom je od tu res prekrasen. Nekaj casa namenim uzivanju v pogledu nanj, naredim nekaj fotk, si kupim se eno plastenko vode, nato pa se odpravim navzdol po stopnicah. Svoj korak usmerim proti mogocni baziliki v gotskem slogu, ki se mogocno postavlja na rahli vzpetini. Bolj kot se ji blizam, mogocnejsa je. Nekoliko me spominja na katedralo v nemskem Koelnu.
Ko pridem po parih stopnicah do vhoda, zagledam nad osrednjimi vhodnimi vrati zelo lep kip Papeza Janeza Pavla II, ki je to baziliko obiskal leta 1985. Izgleda zelo mogocno. Napravim se nekaj fotk, nato pa se usmerim nazaj proti hoslu.
Za mano je okoli 20 prehojenih km v tem dnevu. Zvecer kot ubita zaspim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar