Charles DARWIN - 200 let od njegovega rojstva

Leto 2009 - 200 letnica rojstva Charlesa Roberta Darwina, očeta evolucijske teorije

V sliki ....

.... se nekaj slik z Galapagosa,
in iz Cuence
ter s "Sredine Zemlje" (La Mitad del Mundo).

Takole pa izgleda, kadar deluje vulkan Sierra Negra na otoku Isla Isabela (nazadnje v oktobru 2005)...

Spet sem doma!

Sinoči okoli 20h sem prispela domov po dolgi in z življenjskimi pripetljaji polni poti. Odhod iz hostla sem imela ob 05h zjutraj, ker sem računala na to, da moram biti vsaj 2h pred boardingom na letališču. Vrsta za check-in pri American Airlines še niti ni bila dolga, zato sem pričakovala, da bom kmalu na vrsti. A sem sem uštela. Pred mano je v vrsti čakalo okoli 10 ljudi, vendar sem čakala celo 1h30, da sem bila na vrsti tudi jaz. Kaj taksnega se mi je zgodilo prvic. Ko je bilo pred predvidenim letom letala le se 40 minut, so objavili zamudo poleta, in sicer namesto ob 07h45 je bil nov cas leta ob 10h57. Tako je bilo casa na pretek, celo prevec. In v tem "prevec casa" smo vsi cakajoci v prostoru pred Gatom A3 bili prica zivljenjski preizkusnji, ko je starejsi gospod, ki bi sicer moral leteti z nasim letalom, dozivel srcni infarkt. Potniki zdravniki so mu takoj priskocili na pomoc, ga ozivljali, vendar po skoraj pol ure pomoci se vedno ni kazal znakov zivljenja. Po tistem so nas premestili v drugo cakalnico, tako da nismo videli, kaj se je z njim zgodilo kasneje. Po moje je to bilo njegovo zadnje potovanje, tako ali drugace.

Iz Quita v Miami smo tako prispeli okoli 14h30. Sledil je zopet najbolj mucen postopek izmed vseh na celotni poti. Po vseh izpolnjenih obrazcih, dolgem cakanju v vrstah pred vsemi postopki, po ponovnem skeniranju prstnih odtisov in slikanju, je zopet sledil postopek z obveznim sezuvajem cevljev (po dolgi in naporni poti po navadi ravno ne disijo), praznjenjem vseh zepov in slacenjem zgornjih plasti oblacil. Americani so edini tudi v tem, da ti odvzamejo steklenico z vodo, kar se ni zgodilo nikjer drugje.

Na poti iz Miamija v Duesseldorf sledi po dveh urah leta nov zivljenjski dogodek. Nenadoma smo po zvocniku slisali, naj stevardesa nudi pomoc nekomu izmed potnikov na njenem podrocju. Sledila ja druga stevardesa, ki je hitela s kisikovo bombo na pomoc. Kmalu zatem so po zvocniku prosili, ce je kdo od potnikov zdravnik, naj priskoci na pomoc. Pol ure kasneje je sledila odlocitev - potnik mora nujno v bolnišnico, zato se bomo vrnili v ZDA, v Boston. Kasneje so odlocitev spremenili, saj so dobili dovoljenje za pristanek v Halifaxu, v Kanadi, ki je bil le nekoliko blizje, kot Boston, glede na to, da smo se v tistem casu leta ze blizali sredini Atlantskega oceana. V Halifaxu je zdravnisko osebje prevzelo potnika, mi pa smo pocakali na ponovno polnjenje letala z gorivom in dovoljenje za vzlet.

V Duesseldorf smo prispeli z 2h30 zamude. Veliko potnikov, med njimi tudi jaz, smo zamudili svoje predvidene nadaljnje lete. Sledilo je posvetovanje vsakega med nami z osebjem v Transfer Centru in ponovni check-in za spremenjene nadaljnje lete. Moj nadaljni let je tako sledil v Frankfurt, namesto v Muenchen, in od tam v Graz, kamor sem prispela ob 18h25 po nasem casu. Sledilo je veselo snidenje z mojimi, ta mlajsim bratom, sestro in svakom. Od srca sem se jih razveselila. Kako lepo se je zopet srecati z domacimi!

Danes sem se zbudila ob 11h55, po 15-ih urah spanja. To pa je bil zalogaj spanja! Pred odhodom na kosilo k sestri me je cakalo se kidanje snega, za katerega sem porabila celi dve uri. Kar naporno po treh tednih dopusta, hehe. Ampak tudi to je super. Vazno je le to, da sem spet doma! Doma je zelo lepo...

V naslednjih dneh bom uredila vse slike in jih nekaj objavila tudi na tem blogu. Seveda pa moram izpolniti tudi obljubo, da bom mojim kolegom sopotnikom, ki sem jih spoznala na poti, poslala naše skupne slike. Tudi teh je kar nekaj.

Tako, sedaj pa veselo na delo. Jutri grem spet v službo, česar se tudi že zelo veselim. :)

19. dan - 29.01.: QUITO

... in napocil je moj zadnji dan tega potovanja. Vceraj popoldne sem prispela v Quito po skoraj 10-ih urah potovanja z otoka Isla Isabela preko Santa Cruza, od koder so nas prepeljali na letalisce na otoku Baltra, ki ga od otoka Santa Cruz loci le ozek kanal. Leteli smo preko Guayaquila, kjer smo imeli pol urni postanek in prispeli v Quito okoli pete ure popoldne. Sprememba z 0 m nmv na 2850 metrov mi povzroca rahle tezave, poleg tezjega dihanja me je ponoci tudi kar precej zeblo, saj je bilo ponoci tu le 10 st C. To je dobra priprava na vrnitev v mojo dezelo, kjer me cakata sneg in mraz. Pa zame veliko veliko pomembnejsega, vrednejsega in boljsega tudi :)

Danes je tako bil moj dan se za tokratno zadnje potepanje po Quitu. Izkoristila sem ga tako, da sem sla na "Sredino sveta", po tukajsnje "La Mitad del Mundo". Z avtobusom traja pot iz centra mesta do tja okoli ene ure. No, in obcutek je res poseben, ko z eno nogo stojis na severni in z drugo na juzni polobli, torej natanko na 0,00 st. Zakaj je ravno tu taksna posebnost tega, da stojis ravno na ekvatorju? Zato, ker povsod drugod na nasi Zemljici tece ekvatorialna linija izven naseljenih podrocij. Tukaj je torej edino podrocje, kjer ekvator seka naselbino. Od tod je tudi dezela Ekvador dobila svoje ime.

Zadnji opravki so me vodili po manjsih nakupih v centru, na trgu domace obrti. In za posladek dneva je sledil se obvezni naravni sok iz guanabane in sladica iz ekvadorske cokolade. Njami;)

Jutri zgodaj zjutraj tako odhajam domov. Kljub lepemu in dozivetij polnemu dopustu sedaj res ze komaj cakam, da pridem domov.

Povsod je lepo, a doma je najlepse! To velja tudi zame.

16. - 18. dan - 26. - 28.01.: GALAPAGOS: ISLA ISABELA

Otok Isla Isabela je tisti otok na Galapagosu, ki nosi obliko morskega konjicka. Na njem zivi okoli 3000 ljudi, nastal je s pomocjo sestih vulkanov, od katerih so trije se vedno obcasno aktivni. Med najbolj znane vulkane na tem otoku zagotovo sodi vulkan Sierra Negra, katerega krater v premeru meri skoraj 10km in je drugi najvecji krater na svetu. Nazadnje je bil aktiven v oktobru 2005. Delovanje tega vulkana za okolico ni nevarno, zato je za domacine pravi praznik, kadar je ta vulkan aktiven, saj je zaradi zarece lave ozjemno lep, se prav posebej ponoci.

No, in okoli tega ter se nekaterih manjsih kraterjev nas je pot vodila vceraj. V skupini smo bile poleg vodica le tri Evropejke, dve Nemki in jaz. Bilo je enkratno, saj so manjse skupine dosti bolj fleksibilne in dogovori glede poti lazje stecejo. Ob pogledu na cudovite barve, ki jih je za seboj pustila narava, resnicno dobis obcutek, da si proti njej tako majhen, pravzaprav nemocen, narava pa tako vsemogocna. In verjetno je prav tako.

Isla Isabela je za turiste postala odprta sele pred petimi leti, zato je narava tega otoka izjemno lepo ohranjena. Na otoku smo videli tudi flaminge, pelikane, iguane, morske pse in pingvine.

Zal pa se turisti pogosto ne znajo pravilno vesti v tem neokrnjenem okolju. Tako se je prejsnji teden tukaj zgodilo, da je morski pes napadel enega od surferjev. Na sreco so mu uspeli resiti nogo. Posledicno smo se ostali bali snorkljanja, saj je obstajala velika verjetnost, da bo morski pes znova napadel. Tako sem ostala tudi jaz "brez plavanja z morskimi psi". Kljub temu sem dozivela polno pristnih in nepozabnih stikov z naravo in verjetno bo trajalo se kar nekaj casa, da bom v moji glavi strnila vse te cudovite vtise.

Nekaj mojih slik z Galapagosa

Za pokusino je tukaj na voljo nekaj mojih slik z Galapagosa :)

13. - 15. dan - 23. - 25.01.: GALAPAGOS: SANTA CRUZ

Po dveh dnevih na otoku San Cristobal pot nadaljujem na otoku Santa Cruz, na katerem zivi okoli 50.000 prebivalcev in je hkrati center Nacionalnega parka. Tu se namrec nahaja Charles Darwin Station. Najprej nas vodic popelje v predstavitveno dvorano parka, kjer se seznanimo z zgodovino in pomembnim prispevkom Charlesa Roberta Darwina k teoriji razvoja vrst. Darwin je svoje delo tu pricel leta 1835. V nadaljevanju si ogledamo vzgojo mladih zelv, ki poteka tako, da predstavniki parka na otokih poiscejo jame, kamor zelve zakopljejo svoja jajca, jih prinesejo v gojitveni center in jih imajo tukaj tako dolgo, dokler niso same sposobne preziveti v naravi. Velik sovraznik zelv v danasnjih dneh je namrec velika kolicina psov na otokih, v preteklosti pa so bili pirati tisti, ki so jih iztrebljali. V tem centru najdemo tudi edinega predstavnika ene od vrst zelv, ki so ga poimenovali Lonesome George in mu dodelili dve druzici iz druge vrste, ce mu bo le uspelo zapustiti kaksnega potomca. Star je namrec okoli 80 let.

Sledi ogled v naravi zivecih zelv, kar je res enkratno dozivetje. Njihove velike glave spominjajo na E.T. vesoljcka in se prijazno smehljajo (vsaj meni se je tako zdelo).

Naslednji dan se Americana poslovita in gresta na Isabelo, jaz pa se pridruzim skupini Nemcev in Svicarjev na poti na otok Islas Plaza. Otok je prav poseben zaradi pisanih barv nizkega rastja, velikih pisanih iguan in mnozice mladih morskih levov, ki se razposajeno igrajo v vodi in na kopnem. Sledi snorkljanje in dan je zakljucen.

Danes sem sla na otok Floreana, ki je prav tako nekaj posebnega. Na ta otok so umetno pripeljali zelve, saj so jih pirati v preteklosti popolnoma iztrebili. So pa te zelve prav razigrane. Ena mi je hotela pojesti mojo zeleno jakno. Baje imajo rade vse, kar je svetlo zelenega in oranznega. Zal tega prej nisem vedela, sicer je ne bi oblekla.

Na Floreani zivi tudi posebna vrsta iguan, ki so v casu parjenja dodatno obarvane z rdeckasto-roza barvo. In cas parjenja je ravno sedaj, zato so slike le teh izjemno barvite. Boste kmalu videli.

Na poti nazaj proti otoku Santa Cruz smo se ustavili na dveh mestih za snorkljanje in si ogledali goro, kjer gnezdi mnozica razlicnih pticev, med njimi tudi Blue Footed Booby.

Jutri grem na Isla Isabela, kjer me baje caka marsikaj nepozabnega. Bom porocala tudi o tem.

11. - 12. dan - 21. - 22.01.: GALAPAGOS: ISLA SAN CRISTOBAL

... in koncno sem na Galapagosu! V skupini smo trije, en starejski ameriski par iz zvezne drzave Washington in jaz, kar je se dodatno super zaradi treninga anglescine. Prvi dan smo si ogledali zgodovino Galapagosa, tako tisto naravno kot politicno, v t.im. Interpretation Centru. Nato smo se skupaj z vodicem povzpeli na hrib, ki nudi lep razgled nad otokom, na katerem stalno zivi okoli 6.000 Ekvadorcev. Sledil je sprehod po dolgi plazi, kjer se leno premikajo morski levi, na skalah pocivajo albatrosi, se malo dlje pa se komaj vidno premikajo iguane.

Danasnji dan je bil posvecen raziskovanju bliznjih malih otokov in seveda - snorkljanju! Se posebej lepo je bilo snorkljati pri znameniti Kicker Rock, ki od dalec izgleda kot speci lev. Okoli te velike skale prebivajo galapaski morski psi, ki so ljudem prijazni. Danes so se zal nekje skrivali, tako da se ne morem ravno pohvaliti, da "sem plavala z morskimi psi". Morda pa se ta priloznost se ponudi. Na Galapagosu bom namrec se naslednjih sest dni. Se ze veselim nadaljevanja.

In se to, nekaj slik mi je res ratalo. Ker tukaj na teh cyber cafejevskih racunalnikih nalaganje slik poteka zelo pocasi, jih bom objavila, ko bom spet doma. Upam, da bodo tudi takrat dovolj zanimive :)

8. - 10. dan - 18. - 20.01.:CUENCA

Nahajam se v mestu, ki ga zelo hitro osvojis, kar pa je se pomembneje - mesto samo te dobesedno zasvoji!

Cuenca je pravi kulturni zaklad Juznih Andov. Lezi na 2600 m ndv, je tretje najvecje mesto v Ekvadorju, obdajajo ga stiri reke (Tarqui, Yanucay, Tomebamba in Machangara) in je obdana z obilico naravne in kulturne dediscine. Pred prihodom Inkov v 15. stoletju so na tem obmocju ziveli Kanjarisi. Mesto je nastalo ob poti, ki je povezovala Cusco v sosednjem Peruju s Quitom, ki lezi 442km bolj severno.

Mesto samo je mesanica spanskega kolonializma in avtohtonega zivlja. Po celotnem mestu je moc najti izjemno lepe rocno narejene izdelke. Poleg pletenin in krasne keramike je to mesto znano tudi po panamskih klobukih, za katere vecina meni, da izvirajo iz Paname, vendar je njih pravi izvor tukaj, od koder so jih posiljali delavcem, ki so gradili Panamski prekop. Na ta nacin so klobuki prejeli ime po Panami.

Mesto krasijo stevilne cerkve, med katerimi se posebej izstopa stara katedrala, ki je ena najstarejsih v Latinski Ameriki, z letnico 1557.

Pred to katedralo lezi lep park, posvecen osvoboditvi od kolonializma. V tem parku sem ze ob prvem pocivanju na klopci rekla sama sebi: "Ce za kaj, potem je bilo vredno sem priti ravno zaradi tegale obcutka." Ceprav zveni kicasto, ampak tako prija, ko se po celotnem parku razlega vesela klasicna glasba, ljudje umirjeno posedajo po klopcah, eni berejo, drugi se pogovarjajo, tretji - med njimi tudi jaz - pa se le predajajo prijetnim obcutkom.

Glede na vse mozne oglede, od ostankov inkovskih naselbin do muzejev in cerkva, obiske bliznjih toplic z zelo vroco in zdravilno vodo, blizine nacionalnega parka Cajas, bi tu, v Cuenci, clovek imel kaj poceti najmanj deset dni, ce ne celo vec. Marsikdo se od tu odpravi celo v sosednji Peru, ki se nahaja v blizini.

Jaz pa danes proti veceru letim v Guayaquil, od koder jutri navsezgodaj odpotujem na Galapagos, ki ga ze kar tezko cakam, saj potrebujem toplo sonce in svez zrak, da se cim prej dokoncno pozdravim od tega nadleznega prehlada.

Nekaj slik z dosedanje poti

... danes je kar pravi dan za sedenje za racunalnikom. Uspela sem naloziti nekaj slik. Trenutno jih imam okoli 100 (na USB kljucu), vendar, ker poteka nalaganje zelo pocasi, jih tokrat objavljam le par, tako za obcutek.

Ogled slik je mozen tukaj .

7. dan - 17.01.: Dan za nabiranje moci

Sobota je. Ponoci je ves cas dezevalo, zato je danes, ko je nebo oblacno, tudi nekoliko hladneje. Pot v Otavalo, ki sem jo sicer nacrtovala za danes, sem izpustila iz mojega itineraryja. Verjamem, da bom tudi v Cuenci videla dosti lepih, avtohtonih izdelkov, ki jih znajo s svojimi spretnimi rokami narediti pristni Ekvadorci.

Moj plan za danes je pocitek, pakiranje za moj jutrisnji jutranji odhod v 442km oddaljeno Cuenco in, ce bo volja prava, ponavljanje snovi s tecaja spanscine.

Hasta la vista!

6. dan - 16.01.: Zadnji dan mojega tecaja spanscine

Kako hitro tece cas.... Zdi se mi, da sem sele prispela sem dol na juznoamerisko celino, pa je za mano ze prvi teden dopusta. Tako sem vceraj zakljucila s tecajem spanscine, od 40 dogovorjenih ur, sem jih uspela koristiti 32. Vsekakor veliko bolje kot nic. Ker je bil tempo ucenja precej hiter, sem kljub moji bolezni pridobila kar nekaj znanja (taksen je vsaj moj prvi obcutek, ko se z ljudmi pogovarjam po spansko). Zato vsakomur, ki bi si zelel nauciti spanskega, ali katerega koli jezika za potrebe sporazumevanja v relativno kratkem casu, toplo priporocam individualni intenzivni tecaj. Takrat, ko tecaj traja, je sicer res zelo naporno, casovno gledano je pa pridobitev precejsnja.

6. dan - 16.01.2009: Zadnji dan mojega tecaja spanscine

Kako hitro tece cas

2. - 5. dan - 12.-15.01.: QUITO: Tecaj spanscine

No, in se grem ucit "hablat" po spansko...

Glede na to, da sem si izbrala 8 ur pouka na dan, so mi dodelili 2 profesorja, Vinicia za dopoldne, od 09h do 13h, in Sulmo za popoldne, od 14h do 18h30. Pouk poteka po razporedu: slovnica, besedni zaklad, spoznavanje Ekvadorja, izmenjava mnenj o globalnih zadevah, vsakdanja raba jezika v praksi, s pomocjo dialogov, in medkulturne razlike. Za domaco vajo vsak dan prejmem 3-4 naloge.

Moram priznati, da je tempo kar hud, vendar vztrajam.

Zal pa se mi je od vseh mojih dosedanjih potovanj sedaj prvic primerilo, da sem na poti staknila prehlad. Ne vem natancno, ce gre za prehlad, ali pa sem celo na poti do sem staknila kaksen virus, saj je bilo tako na letaliscih kot na letalih precej ljudi kihajocih in smrkajocih.

Tako sem drugi dan spanscine morala domov ze po dopoldanskem delu pouka, saj me je zacelo boleti grlo, glas mi je zacelo pobirati, kasneje se je pojavila tudi vrocina.

Po zauzitju vsega, kar je imelo za vsebovati vitamine (razen Aspirina+C), in sem imela pri roki, sem se naslednje jutro prebudila brez vrocine in tako uspela pri pouku ostati ves dan, vendar skoraj nisem spravila glasu iz sebe. Zato so mi pouk prilagodili tako, da sem vecinoma poslusala in pisno odgovarjala na vprasanja. Danes se je glas sicer zacel vracati, vendar se je pojavil kaselj. Kar precej naporno.

Tako sem za to soboto planirani obisk Otavala ze crtala iz mojega itineraryja. To nedeljo zjutraj odletim v Cuenco, zato sem se odlocila, da se bom raje posvetila moji cim prejsnji ozdravitvi.

Caka me namrec Galapagos! Jupiiii....

Na kratko o soli spanscine "Yanapuma" v Quitu

Ze doma sem nacrtovala, da se bom vpisala na kaksno od sol spanscine v Quitu, kjer izvajajo intenzivne tecaje tega jezika. Po informacijah, ki sem jih izbrskala na internetu, govorijo v Quitu eno najcistejsih spanscin. Iz enega popotniskih dnevnikov znanega slovenskega popotnika, Marina Medaka iz Pirana, je bilo razvidno, da je tudi on bil tukaj in je bil s hitrostjo in kakovostjo ucenja spanscine izredno zadovoljen. Zato sem se odlocila se malo bolj pobrskati po "zadetkih" "Yanapuma Spanish School" in sklenila, da bo ta sola kar prava. Za 40 urni tecaj v enem tednu sem placala 265 US$, kar niti ni tako drago, glede na to, da se tecaj izvaja individualno.

Yanapuma (kar v prevodu pomeni: crna puma) je bila ustanovljena avgusta 2006 in je razdeljena na dva dela, na solo spanscine in na fundacijo. V soli spanscine imajo tedensko v povprecju 10-12 studentov (vecinoma zensk), kjer po starostni skupini vodijo tiste med 18 do 20 let. Teh je kar 2/3, najstarejsa oseba doslej, ki se je tukaj ucila spanscine, je bila stara 50 let.

Po drzavi izvora, od koder prihaja v Yanapumo najvec studentov, z veliko vecino vodi Nizozemska, sledijo ji ZDA, Nemcija, Francija in Svica. Ostalih je le za vzorec. Studentje se ucijo spanscine na tej soli povprecno 3-4 tedne, po 20 ur na teden.

Uradna spletna stran sole je tukaj.

1. dan - 11.01: QUITO

Za prvi dan spoznavanja Ekvadorja izberem Centro Historico v Quitu, glavnem mestu Ekvadorja. Mesto steje 1,8 milijona prebivalcev, lezi na nmv 2850m in je razdeljeno na tri dele: osrednji del je stari, zgodovinski del, severno lezi bogati del in juzno od centra lezi revnejsi predel.

Izberem torej osrednji, zgodovinski del mesta. Hodim pes, tako imam za opazovanje najvec moznosti. Grem skozi prvi park. Ljudje se zdijo umirjeni. Nekateri sedijo na klopcah, drugi lezijo na tleh, sami ali v paru. Eni jedo, v sedecem polozaju, v krogu na travi in izgledajo kot druzina. Nasmejana, sproscena, povezana. Parcki se ljubkujejo ali pa le ljubece zrejo drug v drugega.

Hodim naprej. Na vsakih nekaj metrov opazim policaja, ki nadzoruje okolico svojega vidnega polja. Kljub temu potisnem roke globlje v zep, da otipam fotoaparat, ki ga nosim skritega pod jakno. Dotaknem se tudi money belta. Dobro.

Prispem do glavnega sredisca, ki ga zaznamuje vec kot 40 cerkva na ozjem podrocju centra.
Vse so si nekoliko podobne, grajene v podobnem stilu, vsaka je seveda posvecena drugemu svetniku. Ker je nedelja, se ljudi, ki zelijo vstopiti v cerkev, kar tare pred vhodom. Odmislim zeljo, da bi si sla pogledat notranjost kaksne od teh cerkva, saj se tezko predstavljam v tisti gneci.

Moj pogled ze ves cas moje hoje po osrednjem delu Quita privablja kip Device Marije na hribu sredi mesta. Ceprav je se zelo oddaljen, se s hitrim korakom odpravim v smer tako poimenovane Panacillo. Bolj kot se blizam kipu, bolj strma je pot in revnejsa je cetrt, po kateri stopam. Opazim, da moram biti se dodatno pazljiva, kam stopam. Obstaja namrec velika moznost, da pohodim kaksen manjsi ali vecji pasji iztrebek. Zacnejo se stopnice. Na sredi njih postojim in pogledam navzdol nad mesto. Sele takrat se mi pricne prikazovati sirjava Quita. Lepo. Ampak pricakujem, da bo obcutek na vrhu se boljsi in lepsi. Na poti opazim druzino, ki pece piscanca kar na ulici, okoli njih so zbrani trije psi. Pomislim, ali bodo vsi skupaj imeli dovolj hrane, ko bodo pojedli tega ubogega piscanca. Nekoliko dalje naletim na gruco otrok, ki pridno vadi nogomet. Sploh se ne cudim, da je ena izmed nogometnih lig poimenovana po Quitu, ce ze taksni malcki tako zelo obvladajo zogo in "dribljanje". No, se par stopnic in ze sem pod samim kipom Marije, ki s svojim pogledam in iztegnjeno roko budno bdi nad mestom in narodom. Kip Marije, ki je visok 41 m, je bil postavljen leta 1892.

Razgled nad mestom je od tu res prekrasen. Nekaj casa namenim uzivanju v pogledu nanj, naredim nekaj fotk, si kupim se eno plastenko vode, nato pa se odpravim navzdol po stopnicah. Svoj korak usmerim proti mogocni baziliki v gotskem slogu, ki se mogocno postavlja na rahli vzpetini. Bolj kot se ji blizam, mogocnejsa je. Nekoliko me spominja na katedralo v nemskem Koelnu.

Ko pridem po parih stopnicah do vhoda, zagledam nad osrednjimi vhodnimi vrati zelo lep kip Papeza Janeza Pavla II, ki je to baziliko obiskal leta 1985. Izgleda zelo mogocno. Napravim se nekaj fotk, nato pa se usmerim nazaj proti hoslu.

Za mano je okoli 20 prehojenih km v tem dnevu. Zvecer kot ubita zaspim.

...in sem ze na poti

Napocil je torej tako tezko pricakovani petek, 09.01.09, ko sem odrinila na pot. Vse je potekalo po planu, le Americani v Miamiju so sporocali, da jim je vsaka oseba sumljiva. Razumljivo. Poskenirali so moje prstne odtise na vseh 10-ih prstih na roki, fotografirali moje zenice, kljub ESTA Visa Waiver programu, v katerega je vkljucena Slovenija, so hoteli poleg odobritve vstopa na ozemlje ZDA, ki sem ga pridobila od njihovega Departmenta for Homeland Security, imeti izpolnjeno klasicno zeleno karto, da o "piskanju" pri carinskem pregledu sploh ne govorim. Doslej sem mislila, da so Nemci natanci, pa Singapurci na njihovi carini, ampak sem se ustela. Kakor koli, tudi to sem prezivela in srecno prispela v Quito, glavno mesto Ekvadorja.